Lullyjev zamah se je končal z amputacijo

Vsak dirigent ima svoje značilne gibe: nekateri rišejo kroge po zraku, drugi mahajo gor-dol kot bat, tretji pa tako divje, da se človek sprašuje, kako sploh kdo sledi taktu. Mark Twain se je nekoč pošalil, da je veliko dirigiranja le ‘okrasno miganje’.

A pri Jean-Baptistu Lullyju je mahanje z batuto imelo zelo resne posledice. Ko je pred Ludvikom XIV. dirigiral Te Deum ob proslavi kraljevega okrevanja po hudi bolezni, je opazil, da orkester postaja negotov v tempu. Vznemiril se je in začel delati ogromne kretnje. Pri tem je po nesreči udaril po lastnem stopalu in dobil žulj. V tistih časih je bila ‘batuta’ pogosto težak violinski lok, ne lahka paličica, kot si jo predstavljamo danes.

Žulj se je vnel. Po nasvetu zdravnikov so mu najprej amputirali prst, pozneje stopalo, nazadnje pa še celo nogo. Pouk je jasen: dirigenti, pazite, kam zamahujete.