UTRINKI CHERUBINIJA

Cherubini je slovel kot godrnjač – pravi stari medved. A občasno je skozi oklep vseeno posijala iskrica topline ali humorja, ki je pokazala, da ni bil le “grintavec”.

Nekega dne je na pariškem konservatoriju, kjer je bil direktor, prišel oče s nadarjenim sinom in prosil za sprejem. Cherubini je zabrusil: »Kaj pa hočete? Jaz ne sprejemam dojenčkov, da bi jih dojil!«

Oče je skoraj odnehal. A nekdo mu je namignil, naj dečka odpelje v sobo in mu naroči, naj igra, kar zna – in naj predvsem ne neha igrati, ko bo Cherubini vstopil.

Cherubini je kmalu prišel, poslušal in bil resnično presenečen nad dečkovo spretnostjo. Preizkusil ga je še v osnovah glasbene teorije in ga – navdušen – takoj sprejel. Pozneje je Cherubini zgodbo pripovedoval z nasmehom: rekel je, da je moral paziti, da vprašanj ne bi zastavil preveč, ker je »dojenček« začel dokazovati, da o glasbi ve več kot on.

Ko je bil Berlioz študent na konservatoriju, sta bila s Cherubinijem pogosto v vojni. Na nekem izpitnem dnevu je Cherubini v Berliozovi nalogi naletel na cel dvotaktni premor.

»Kaj je pa to?« je zahteval.

»Gospod direktor,« je odgovoril Berlioz, »želel sem učinek, ki se mi je zdel najboljši prav v tišini.«

»Torej,« je rekel Cherubini, »misliš, da bo občinstvo učinek začutilo, če odvzameš dva takta?«

»Da, gospod.«

»Odlično,« je odvrnil Cherubini. »Odvzemi še ostalo. Učinek bo še boljši.«

In še ena kratka izmenjava njegovega britkega duha: prijatelj mu je dal partituro in dejal, da je Méhulova. Cherubini jo je preletel in rekel: »Ni Méhulova – preveč je slaba.«

»Mi boš verjel, če ti povem, da je moja?« je vprašal obiskovalec.

»Ne,« je odvrnil Cherubini. »Preveč je dobra, da bi bila tvoja.«