Uglaševanje

Malo kaj občinstvo preizkusi tako kot kaotično »uglaševanje« pred koncertom — posebej pri amaterskih orkestrih (in žal včasih tudi pri profesionalnih). Naključno praskanje in pihanje na polno glasnost lahko živce strese že na začetku, potem pa je potrebna res odlična igra, da se vtis popravi.

Tudi solisti niso vedno nedolžni. V Bostonu je na primer neki sicer odličen nemški violinist znal po več minut »brusiti« intonacijo, preden je bil zadovoljen — morda zato, da pokaže, kako občutljivo uho ima.

Toda običajno ni nobene potrebe, da to posluša publika. Uglasiti se da pred prihodom občinstva; morebitne kasnejše popravke pa je treba narediti kar se da tiho, pianissimo.

Bostonski simfonični orkester je imel nekoč v stari Music Hall odlično rešitev: električno vzbujena velika uglaševalna vilica je neprekinjeno zvenela »A«. Vsak glasbenik se je uglasil, ko je vstopil, zato so bili ob prihodu na oder vsi pripravljeni — brez mučenja poslušalcev.

Tudi Händel je vedel, da mora biti vse pripravljeno, a nekoč ga je nek šaljivec grdo potegnil za nos. Po vaji so bili instrumenti uglaseni, pred nastopom pa jih je nekdo nalašč razglasil. Ob prvem fortissimu je zadonel popoln razglas. Händel je znorel: skočil je s pulta, prevrnil bobne in celo kontrabas, v besu izgubil lasuljo in se podil po odru, grozeč z maščevanjem tistemu, ki si je drznil takšno »hudobno svobodo«.