Schubertova serenada

Tako kot Beethoven je tudi Franz Schubert s seboj nosil majhen zvezek, da je lahko glasbene ideje zapisal takoj, ko so se pojavile. Marsikatera čudovita tema bi se brez te navade izgubila. Ko je navdih usahnil, je zvezek lahko ‘zbudil muzo’ s spomini na boljše trenutke.

Kjerkoli je bil—v mestu ali na podeželju, v gostilni ali pivskem vrtu—če se mu je porodila dobra zamisel, je v trenutku segel po zvezku in jo na hitro zabeležil za poznejšo obdelavo. Če ni imel notnega papirja, je pisal na prvi listič, ki mu je prišel pod roke.

Tako naj bi, pravi zgodba, prvič nastala znamenita »Ständchen« (in podobno se pripoveduje tudi o »Hark, the Lark«).

Neko nedeljo poleti 1826 so se Schubert in prijatelji sprehajali med vasmi v okolici Dunaja. Ustavili so se na pivskem vrtu, klepetali in uživali v družbi. Schubert je pobral knjigo pesmi, ki jo je nekdo odložil, listal po njej in se nenadoma ustavil pri eni pesmi.

»Tako čudovita melodija mi je pravkar prišla na misel; ko bi le imel notni papir!« je vzkliknil.

Eden od prijateljev je naglo narisal nekaj črtovij na hrbtno stran jedilnika in mu ga podal. In sredi vrveža nemškega pivskega vrta je Schubert zapisal melodijo, ki razveseljuje nešteto ljubiteljev glasbe še danes.