Irski entuziazem

Na zadnji večer njenih nastopov v Dublinu leta 1868 je sopranistka Mlle. Titiens doživela ovacije, kakršne jih redko dobi tudi največja operna zvezda. Po ariji »Ocean, Thou Mighty Monster« iz Weberjevega *Oberona* je občinstvo vstalo: eni so hoteli ponovitev, drugi irske pesmi. Izbrala je »The Last Rose of Summer«, a orkester ni imel not. Na oder so privlekli mali klavir, dirigent se je komaj povzpel iz jame — in klavir se je na poševnem odru prevrnil. Izza kulis so pritekli člani zbora v kostumih »hudičev« in ga postavljali nazaj.

Po predstavi so študenti pri odrskih vratih odrezali vprego, namesto nje privezali dve dolgi vrvi in kočijo sami vlekli po mestu kot zmagoslavno povorko, z ognjemeti vred. Na vogalu so se vlekli vsak v svojo smer in kočija je treščila v stavbo, a so se hitro uskladili. Pred hotelom so ji čez pločnik položili plašče kot preprogo, nato pa več kot uro vztrajali in klicali po pesmi — policija jih ni mogla razgnati. Šele ko je Titiens z okna obljubila še eno »Last Rose« pod pogojem, da gredo domov »tiho kot miške«, se je množica v hipu razkropila. Račun za »izposojene« konje pa je dobil direktor, polkovnik Mapleson — konjev namreč niso vrnili.