Rituali skladateljev

Skladatelji si pogosto ustvarijo čisto posebne rituale, brez katerih menda ne morejo delati. Haydn je verjel, da ne more pisati brez prstana, ki mu ga je poslal Friderik Veliki, in zahteval najbolj bel, najboljši papir. Gluck je najbolje pisal sredi polja. Rossini je trdil, da je najbolj produktiven, ko je »od znotraj obložen« z dobrim vinom; on in Paesiello pa sta rada komponirala kar v postelji.

Sacchini je ob sebi želel lepo žensko in svoje mačke. Mozart naj bi znal pisati odlično glasbo tudi med biljardom ali kegljanjem. Zingarelli se je »ogrel« z branjem Svetega pisma ali klasikov, Sarti pa je imel najraje pogrebno turobnost, razsvetljeno z eno samo svečo.

Beethoven je najbolje komponiral med hitrim sprehodom ali takoj po njem, v gozdu in poljih. Cimarosa je hotel okoli sebe ducat klepetavih prijateljev, Mehul pa je v želji po tišini celo prosil pariškega načelnika policije, naj ga zapre v Bastiljo — a ga ni uslišal.

Wagner je šel še dlje: rad se je oblekel v kostum dobe in kraja, kjer se dogaja prizor, in zahteval popolno tišino. Družina v kabinet ni smela, pisem ni hotel videti, obroke pa so mu podajali skozi loputo v vratih.