Von Bülow kot politični govornik

Hans von Bülow se ni znal upreti govorniškemu nastopu—še posebej po koncertih. Na recitalih in orkestrskih večerih je rad govoril in se ni vedno držal zgolj glasbe. Včasih je zašel tudi v politiko—ne vedno varno zase.

Nekoč si ni mogel pomagati: namignil je proti cesarju in odkrito izrazil gnus nad tem, da je bil knez Bismarck odstavljen, saj ga je Bülow iskreno občudoval. Dve leti pred svojo smrtjo je Bülow zadnjič nastopil kot vodja filharmoničnih koncertov v Berlinu. Program se je zaključil z Beethovnovo »Eroico«.

Po izvedbi je ekscentrični dirigent začel govor. Nemce je okaral, da nimajo dovolj zagona, da bi postavili spomenik Beethovnu—zato je to moral storiti Liszt, Madžar. Spomnil je, da je bila »Herojska« sprva posvečena Napoleonu, a je Beethoven po razočaranju posvetilo spremenil v avstrijskega kneza.

Potem je prišel udarec: če bi Beethoven živel danes, bi posvetilo po Bülowu dobil človek, ki je za Nemce storil največ—»Beethoven politike«, knez Bismarck.

Ko je Bismarcka opeval, je Bülow iz žepa potegnil robec, z njim obrisal prah z svojih čevljev in odkorakal z odra—jasna žaljivka cesarju, ki je Bismarcka nedavno odstavil in javno izjavil, da lahko tisti, ki mu njegova politika ni všeč, otrese prah Nemčije s čevljev in odide.