Glasba plačana na noto

Nekateri preprosto ne zdržijo, da umetnosti ne bi spremenili v matematiko. Nekdo je celo poskušal izračunati, koliko so slavni glasbeniki zaslužili na posamezno noto.

Zgodba pravi takole: Rossini naj bi za vsako noto, ki jo je napisal v operi *Semiramide*, »zaslužil« osemnajst penijev. Lepo – dokler ne pomisliš, da pevec lahko zasluži še več. Vsakič, ko je Adelina Patti pela *Semiramide*, naj bi dobila petnajst penijev na noto. V *Lucii di Lammermoor* – kjer je v velikih trenutkih not manj – pa naj bi »La Diva« pri najboljšem tarifnem razredu dobila kar en šiling in devet penijev za eno samo noto.

Pri Paganiniju postane računanje zares divje. Na nekem koncertu v Parizu naj bi zaslužil 165.000 frankov za približno petnajst strani violinistične glasbe. Nekdo je to preračunal v devet šilingov in tri penije na takt. Če pa razdeliš po času, dobiš štiri šilinge in sedem penijev za vsako četrtinko (ali celo četrtinsko pavzo), polovico tega za osmino itd.

To je knjigovodstvo v glasbi na skrajni meji. Če bo šlo tako naprej, bo nekdo še računal, koliko stane vsaka nota Gabrielovega zadnjega trobentanja.