PREIZKUS ZGODNJE NADARJENOSTI

Mladi Mozart morda ni bil najbolj skrajen čudežni otrok v zgodovini, je pa bil eden redkih, pri katerih se zgodnja briljantnost ni izpela. Njegov glasbeni razvoj je rastel – vztrajno in neprekinjeno.

O njem so krožile divje zgodbe in nekatere so bile gotovo pretirane. A kadar sta Mozart ali njegov oče kaj trdila o njegovih sposobnostih, je to znal tudi dokazati.

Salzburški nadškof je imel možnost, da bi z resnim pokroviteljstvom spremenil prihodnost glasbe. Ni je izkoristil. Še več: trdil je, da je deček prevarant, in napovedal, da ga bo »v dobro umetnosti in religije« razkrinkal.

Načrt je bil preprost: otroka naj zaprejo v sobo s peresi, črnilom, papirjem in potrebnim besedilom ter ga ne izpustijo, dokler ne napiše celotne maše.

Mozart in oče sta pristala – ker sta vedela, da bo deček to zmožen.

Več kot teden dni je Mozart ostal zaprt, videl ni nikogar razen služabnika, ki mu je nosil hrano. Na koncu je nadškofu poslal dokončano mašo. Dvorni ansambel jo je preizkusil, nadškof pa je ukazal, naj jo uvrstijo v repertoar katedralnega zbora.

In tudi po tem neizpodbitnem dokazu prelat še vedno ni postal tisti resni, razumevajoči pokrovitelj, ki bi si ga Mozart – in zgodovina glasbe – zaslužila.