Vzponi in padci pevčevega življenja

Italo Campanini ni začel kariere za žametnimi zavesami. Začel jo je v kovačnici.

Po Garibaldijevi vojni se je fant—star komaj štirinajst, ko je šel v vojsko—vrnil v Parmo in dve leti delal v očetovi kovačiji. Nekdo je opazil njegov glas in mu uredil ure petja zvečer, po dvanajstih urah dela. Not ni poznal.

V vinotoču so godci igrali Miserere iz Verdijevega Trubadurja. Campanini je pel zraven in majhen starček je vprašal: »Kdo je pel tenor?« Bil je maestro Dall’Argini. Naslednji dan je Campanini pel po posluhu odlomke iz Trubadurja in La sonnambule, maestro pa mu je ponudil pouk brez plačila.

Oče je besnel: operni pevec je beraški poklic. Campanini je vseeno vztrajal, dobival drobne vloge, pri prvi pa ga je trema sesula. Ko je nekdo zavpil, da »poje kot grbavec«, je odvrnil: »Smejte se zdaj—potem bo moja vrsta.« Spor mu je vzel angažma.

Potem Rusija: pet let po provincah za štiri lire na dan. Nato revolucija, zaprtje gledališča, izgubljena prtljaga, on pa na cesti brez denarja. Plašč je prodal za dva dni hrane; rešil ga je dobrodelni koncert.

Iz tega je potegnil lekcijo: spoznaj svoje meje in glas neguj brez popuščanja. Odšel je v Milano, leto dni študiral »dan in noč« pri Francescu Lampertiju in dobil prve tenorje vloge v La Scali. Debi kot Faust je prinesel vzklike: »Bravo, Campanini!« In zaključil je: »Stradati znaš na petdeset načinov, jesti pa—na koncu—samo na enega.«