Melodija za 176 vrstic

Plutarh pripoveduje, da je Solon nekoč spodbodel Atence v vojno tako, da jim je zapel elegijo s stotimi vrsticami, ki jo je napisal sam. To se zdi verjetno: prisiliti množico, da posluša pesem s stotimi vrsticami, bi lahko razvnelo strasti v kateremkoli stoletju.

A obstaja še bolj osupljiv primer. Avtor te knjige je imel v lasti psalmar kovenanterjev (Covenanter’s Psalm Book), natisnjen leta 1595. V njem je melodija za Psalm 119, in na to eno samo melodijo je umerjenih vseh sto šestinsedemdeset vrstic psalma—stran za stranjo.

Ljudstvo, ki bi preneslo takšen glasbeni maraton, pripomni avtor z ironijo, bi verjetno zmoglo tudi sežigati sosede zaradi čarovništva. Sodobne psalmske priredbe so seveda krajše, vendar ostaja težava: mnogi trmasto ohranjajo starinski jezik, melodije pa posodobijo po okusu novih napevov. Takšna kombinacija pogosto zveni nerodno.

Če želimo ohraniti izvirne besede, bi bilo pošteno iskati tudi izviren glasbeni način—če sploh lahko govorimo o njem. Sicer je bolje jezik in ritem preoblikovati, da se ujame z glasbo časa. Brez tega premisleka bo zmes prej motila in dražila, kot pa um dvignila v res pobožno razpoloženje.