Koncertna dvorana nad skladiščem premoga

Thomas Britton je živel v Londonu v Händlovem času, njegova zgodba pa te prisili, da se vprašaš, ali je glasba nekoč lažje povezovala družbene razrede kot danes.

Britton je bil po poklicu prodajalec premoga—Angleži bi rekli “small‑coal man”. A glasbo je oboževal. Nad skladiščem premoga si je uredil podstrešje, kjer je lahko sedelo občinstvo, in ljudje so res prihajali. Dopoldne je lahko tovoril vreče premoga k strankam, popoldne pa gostil srečanja, kjer so skupaj sedeli delovni glasbeniki, plemiči in imenitne dame.

Seznam gostov je bil osupljiv. Viri omenjajo samega Händla, dr. Pepuscha, Charlesa Jennensa (Händlovega libretista), Sir Rogerja L’Estrangea ter celo vrsto vojvodinj, grofic in “Lady‑tisto”. Predstavljaj si: Händel za čembalom, Bannister (prvi veliki angleški violinist) z violino, morda celo sopranistka Cuzzoni, ki poje novo Händlovo arijo—v prostoru, ki je bil v osnovi skladišče premoga.

Prihajali so tudi pisatelji, filozofi in pesniki, kot da bi bilo Brittonovo podstrešje mali salon. Britton pa je umrl zaradi potegavščine: neki ventrilokvist je na enem srečanju iz “nevidnega prostora” zaklical, da bo Britton umrl v nekaj urah, če ne poklekne in ne zmoli Očenaša. Britton je ubogal—nato pa ga je tako zgrabila groza, da je čez nekaj dni umrl.