Resen študent

Pariz je bil sredi vroče tekme med Gluckom in Piccinnijem – vsa glasbena javnost je navijala bodisi za »nemško resnost« bodisi za »uvoženo italijansko eleganco«. V to ozračje je prišel nekoliko neroden, a izjemno zagnan mladenič iz Belgije. Denarja skoraj ni imel, imel pa je trdno odločitev: do prave glasbene izobrazbe bo prišel za vsako ceno.

Bil je goreč Gluckov občudovalec in nujno je hotel slišati *Ifigenijo na Tavridi*. Prijatelj mu je pomagal, da se je pretihotapil v gledališče na zadnjo vajo. Glasba ga je popolnoma prevzela – tako zelo, da je sklenil, da mora biti navzoč tudi na javni predstavi. A vstopnice si ni mogel privoščiti. Zato je poskusil skrajno obupano zamisel: skril se bo v ložo in tam počakal do predstave.

Seveda ni trajalo dolgo. Po vaji so ga odkrili in ga hoteli vreči ven. Upiral se je, nastal je hrup – in Gluck, ki še ni odšel, je prišel pogledat, kaj se dogaja. Ko je slišal, da si je mladenič tako silno želel samo poslušati njegovo glasbo, je ukazal, naj ga pustijo pri miru, in mu dal karto za predstavo. Nato se je začel zanimati za zagnanega »mladeniča iz lože«. Izkazalo se je, da je to Étienne Nicolas Méhul. Med skladateljema se je razvilo prijateljstvo; Méhul je pozneje napisal petindvajset oper in številna druga dela ter vse življenje poudarjal, kako veliko dolguje Gluckovi takratni dobroti.