Liszt: odrski vihar in dobrodelnost

Franza Liszta so imenovali “Paganini klavirja” in tisti, ki so ga slišali v najboljših letih, so trdili, da navdušenja ni mogoče opisati. Drugi virtuozi—Hummel, Herz, Thalberg—so občinstvo osupnili z bleščavo, Liszt pa je dodal še nekaj redkejšega: intelekt, domišljijo in poezijo, združene z navidez neomejeno tehniko.

Ni le “nastopal”; prostor je osvojil. Na oder je stopil kot vojskovodja, strgal rokavice, si z roko razmršil lase in napadel tipke, kot da bi šlo za bojišče. Občinstvo—zgodbe posebej poudarjajo ženske—naj bi izgubilo vsak nadzor: nakit, ki je letel na oder, omedlevice, drvenje k odru, celo prepiri za pretrgane klavirske strune kot trofeje.

A isti človek je znal biti osupljivo velikodušen. Tako kot je bila Jenny Lind simbol dobrodelnosti med pevci, je bil Liszt med pianisti. Ko je Donava poplavljala in je na tisoče Madžarov ostalo brez doma, je Liszt—takrat v Italiji—takoj odpotoval na Dunaj in začel dobrodelne koncerte. Dva meseca je skoraj neprenehoma igral in denar usmerjal v pomoč rojakom. Zneski so v zapisih ogromni; ne glede na natančno številko je vzorec jasen: slava je bila zanj tudi orodje, da pomaga, ne le da očara.