Divje življenje Williama Vincenta Wallacea

William Vincent Wallace—skladatelj lahkotne, priljubljene opere *Maritana*—je živel življenje, ki zveni kot pustolovski roman.

Rodil se je na Irskem in se mlad poročil. A že na poročnem potovanju je žena postala ljubosumna zaradi pozornosti, ki jo je namenjal njeni lastni sestri, ki je potovala z njima. Par se je razšel in se nikoli več ni srečal.

Pretresen zaradi razhoda je Wallace odtaval v Avstralijo in živel v grobem “bushu”. V Sydneyju so znanci ugotovili, da domnevno navaden priseljenec v resnici odlično igra violino in je dober glasbenik. Novica je prišla do guvernerja kolonije, ki je vztrajal, da Wallace priredi koncert. Koncert je uspel, guverner pa mu je v zahvalo podaril sto ovc—takrat nekakšno “valuto” kolonije.

Pozneje je Wallace odšel na Tasmanijo in komaj ušel smrti; skoraj so ga ubili, da bi imeli “praznik”. Drugič mu je življenje romantično rešila hči nekega poglavarja. Nato se je odpravil na kitolov, doživel brodolom in ga preživeli le on ter trije spremljevalci. Pot ga je zanesla še v Indijo, kjer je igral na razkošnih dvorih več knezov, nato v Južno Ameriko, kjer je prečkal celino na hrbtu mule. Prišel je v Severno Ameriko in nazadnje pristal v Londonu, z lepim zaslužkom od nastopov.

V Londonu je leta 1845 začel skladati opero *Maritana*. Uspeh je bil tako velik, da so sledila še podobna dela. Ko mu je začel pešati vid, se je spet odpravil čez oceane in doživel nove nezgode: parnik, s katerim je potoval, je eksplodiral in komaj je ostal živ; v New Yorku je skoraj vse prihranke izgubil zaradi propada tovarne pianinov. Z koncerti si je spet opomogel, njegovo razburkano življenje pa se je končalo v Pirenejih leta 1865.