OBUDITEV BACHA

Ko je bil Mendelssohn še mlad, je bil eden njegovih najbližjih prijateljev Edward Devrient – resen glasbenik in odličen pevec. Oba sta z navdušenjem brskala po glasbi »starega Bacha« in se čudila znanju ter mojstrstvu, skritemu v vsaki strani.

Nekega dne sta se lotila Bachove »Pasijonske glasbe« – dela, ki ga javno niso izvedli že približno sto let, in ki so ga tudi sposobni glasbeniki večinoma poznali le po imenu.

Lepota ju je osupnila. Devrient je takoj vztrajal, da mora na oder. Mendelssohn se je sprva smejal – prepričan, da bo občinstvo delo zavrnilo in da bo vse skupaj propadlo. A bolj ko sta razpravljala, bolj se je vnel tudi Mendelssohn.

Tako sta se – Mendelssohn je imel komaj osemnajst let – odpravila k Zelterju, njegovemu učitelju in enemu najvplivnejših glasbenih mož v Berlinu. Po dolgem prepričevanju sta ga dobila na svojo stran. Z njegovo podporo sta se lotila trdega, neglamuroznega dela: našla soliste, zbrala dvojni zbor in dvojni orkester, ki ju je zahtevala partitura, ter izpeljala vse, kar sodi k velikemu koncertu.

Devrient je pel vlogo Kristusa, Mendelssohn pa je dirigiral.

Leta 1829 je bil izid triumf. Občinstvo je zahtevalo ponovitev, Berlin – kmalu zatem pa tudi širši glasbeni svet – je začel spoznavati, da so Bachove mojstrovine neizčrpen rudnik. Velik del sodobnega poznavanja in občudovanja Bachovega pasijona gre na račun teh dveh mladih zagovornikov, zlasti Mendelssohna.

Mendelssohn se ni ustavil. Po njegovi zaslugi so leta 1842 postavili Bachov spomenik pred Thomas Schule, kjer je Bach poučeval, in ga usmerili tako, da gleda proti oknom Bachove delovne sobe – trajen poklon enemu ključnih izvirov moderne glasbe.