Dvojna doza Brahmsa

Hans von Bülow je bil izjemen dirigent—in slovel je po trmi. V nekem mestu je skoraj vedno dobil bučen aplavz, ne glede na to, kaj je dal na program.

Nekoč je uvrstil dolgo in zahtevno Brahmsovo simfonijo. Brahms ni avtor, ki bi ga množice vedno zlahka »prebrale«, in tisti večer je aplavz zvenel bolj kot olajšanje, da je dolga skladba končana, kot pa kot pristno navdušenje.

Bülowu to ni bilo dovolj. Obrnil se je k občinstvu in odrezal: »Kaj, vam ni všeč? Naučil vas bom!« Nato je ukazal ponovitev celotnega dela.

Po tem so občinstva v tistem mestu Brahmsove simfonije ploskala precej bolj zavzeto—če že ne iz ljubezni, pa vsaj iz samoohranitve.