Zunanji videz

Oblačila in urejenost res povedo nekaj o značaju—o glasbenem geniju pa presenetljivo malo. Zloščen gospod je lahko glasbeno enako močan kot razmršeni »Beethovnov tip«, neroden in zgrbljen človek pa ima lahko dušo Mozarta ali Chopina.

Če prisegaš na stereotipe, te bodo mojstri hitro razočarali. Bacha si lahko predstavljamo kot metodičnega tudi pri obleki (čeprav je dvajset otrok verjetno omejilo proračun za garderobo). Haydn in Mozart sta bila čedna in urejena; Beethoven in Schubert pa se z zunanjostjo nista preveč obremenjevala. Mendelssohn se je oblačil aristokratsko, prav tako Liszt—le da je bil Mendelssohn bolj prefinjen, Liszt pa je deloval kot poveljniški general.

Najbolj zabaven primer je Chopin. Pozneje je postal nekakšen glasbeni dandi, v mladosti pa ga moda komajda zanima. Leta 1831 je iz Dunaja pisal staršem in razložil svoj kompromis s »spodobnostjo«: prijatelji so bili osupli, kako »urejen« je videti, ker je pustil brke samo na desnem licu.

Zakaj samo na desnem? Chopinova logika je bila brezhibna: vedno je sedel tako, da je bil občinstvu obrnjen z desno stranjo—zakaj bi torej brke gojil še na levi?