Domišljija pri poslušanju glasbe

Navdušenje množic nad idoli ni nova stvar—le imena na plakatu se menjajo.

Neko obdobje je bila “norija” okoli pianista Paderewskega: ljudje (v starem pripovedovanju zlasti ženske) so jokali, se oklepali, poljubljali in izgubljali dostojanstvo. Seveda lahko čustveno igranje močno vpliva na čustvene poslušalce. A velik del spektakla naredi domišljija in “kolektivna nalezljivost”—to, kar je v tistem trenutku videti kot »prav«.

Liszt je to lepo pokazal. Nekega dne ga je obkrožila skupina navdušenih dam in gospodičen, ki so ga prosile, naj igra in jim prinese obljubljene ekstaze. Liszt je sedel za klavir in začel; nekatere poslušalke so bile tako prevzete, da so omedlele.

Pozneje je Liszt prijatelju priznal: nalašč je igral tudi veliko napačnih not—nekateri spodrsljaji so bili tako očitni, da bi ga na navadni glasbeni šoli vrgli ven kot sleparja. To je moč domišljije in “hajpa”: če bi isti program popolno odigral nekdo neznan, se damam najbrž sploh ne bi zdelo vredno omedleti.