Pesem za štirideset glasov

Pred letom 1750 je bila glasbena »veličina« pogosto razumljena kot tehnično tekmovanje: najboljši skladatelj naj bi bil tisti, ki zna čim več neodvisnih melodij preplesti v eno smiselno celoto. Proti koncu dolgega obdobja kontrapunkta pa ni bila več ključna gola količina glasov, temveč to, kako poglobljeno je razvitih nekaj linij—kot v zgoščenem kontrapunktu pri Bachu in Handlu.

Kljub temu so nekateri šli v skrajnosti. Angleški mojster Thomas Tallis je napisal skladbo za štirideset ločenih glasov—štirideset pevcev, vsak s svojo, od vseh drugih drugačno linijo. V 138 taktih naj bi šli »vsak po svoji poti«… samo ne »kot ovce«, ker ovce sledijo enemu vodniku, ne štiridesetim.

In Tallis ni bil zadnji. V začetku 19. stoletja je italijanski skladatelj Pietro Raimondi napisal fugo za šestnajst zborov po štiri glasove—skupaj štiriinšestdeset različnih partov hkrati. Takemu pisanju so nekateri rekli »gotsko«. Kakorkoli: prijetno je živeti v času, ko je znanje sredstvo, ne cilj.