Koncertni pridigar

Hans von Bülow je bil briljanten pianist in po mnenju oblasti tudi prava javna nadloga, ker je v koncertne nagovore rad vtikal politične opazke. V Leipzigu so ga prisilili, da je podpisal obljubo: na koncertih ne sme reči niti besede – niti napovedati svojega naslednjega nastopa.

V Berlinu je bilo še huje. Ko je opernega intendanta grofa von Hülsena javno zbadal in opero označil za »cirkus, ki ga vodi«, so mu odvzeli časti in medalje. Ko je Hülsen kmalu zatem umrl, so redarji celo dobili Bülowovo fotografijo, da bi ga na spominskem koncertu zadržali pred vrati.

Bülowov odgovor je bil povsem glasbeni: že naslednji večer je sedel za klavir in improviziral na Mozartovo Figarovo temo, ki sprašuje nekaj v smislu: »Bo grof zaplesal?« Občinstvo je namig takoj razumelo in planilo v smeh. Včasih je najostrejši govor glasbeni.